Leta 1743 se je vrnil v Komendo ter iskal pri tedanjem župniku Roglju skrivnosti svojega rojstva. Dejstvo, da je bil nezakonski otrok, mu je preprečevalo postati duhovnik. Po pomoč se je odpravil kar k baronu Petru Jakobu de Testaferrati, ki je bil tedaj papežev gubernator – upravitelj v Ascoliju. Spotoma se je v Senju ustavil pri vojaškem dobavitelju Antonu Zandonattiju, s katerim je imel Jernej Basaj poslovne stike, njegov oče pa je bil osebni prijatelj komendatorja Testaferrate. Pri njih je bil hišni učitelj. Ker je na vsak način želel postati duhovnik, mu je Zandonatti potrdil listino za tako imenovani »titulus mensae«, da bi imel kot duhovnik določeno gmotno osnovo, za kar mu je bil Glavar vedno hvaležen. Ta naslov si je moral namreč svetni duhovnik pridobiti pred mašniškim posvečenjem. Generalni vikar senjske škofije Cholich mu je dal priporočilo, da si zasluži duhovniško posvečenje.

S tem priporočilom in dokumentom »titulus mensae« se je Glavar junija 1743 odpeljal s trgovsko ladjo najprej do Ancone, nato pa peš naprej do Testaferrate v Ascoli. Ta ga je najprej postavil za »maestra di casa« (hišnega ekonoma). Ker je Peter Pavel vztrajal, da hoče biti duhovnik, mu je nazadnje le izposloval potrebni spregled od nezakonskega rojstva. Tega je dobil 31. julija 1743. Kljub temu mu škof v Ascoliju, čeprav je posredoval sam baron Testaferrata, ni hotel podeliti niti nižjih redov,  kaj šele, da bi ga posvetil v mašnika. Peter Pavel je sklenil, da se bo vrnil v Senj, ker je upal, da bo tam uresničil svoj življenjski cilj. V žepu je imel tudi Testaferratovo pooblastilo, da sme, ko bo posvečen v mašnika, zamenjati malomarnega oskrbnika komendske graščine in malteškega viteškega posestva kaplana Jerneja Bitenca in prevzeti mesto kaplana. Ladja, s katero se je peljal v Senj, ga je zaradi viharnega morja pripeljala na Reko, kjer je od senjsko-modruškega škofa Janeza Antona de Benzonija (1730-1745),  ki se je takrat ravno mudil na Reki, 13. septembra 1744 končno prejel mašniško posvečenje. Novo mašo je pel 17. septembra 1744 v Marijinem romarskem svetišču na Trsatu. Daroval jo je za svojega očeta, ki se mu je pozneje za to pisno zahvalil in se mu priporočil, naj se ga pri mašnih daritvah vedno spominja »zaradi prevelikih grehov«. Njegova vztrajnost, s katero je premagoval vse ovire, je bila nagrajena.