»Zato ne vzemite za zlo, če se pomudim pri uvodoma v predlogu izraženem mnenju, da čebelarjenje zahteva zelo malo truda in ne jemlje kmetu časa pri njegovih poslih. Prvega in drugega pa je treba za dobro urejeno čebelarstvo.”
To so besede Petra Pavla Glavarja – duhovnika, učitelja, kmetovalca in čebelarja. Dovolite, da ga nekoliko predstavim. Od dneva, ko je v Komendi leta 1744 prevzel službo kaplana do svoje smrti 1784, se je zavzeto ukvarjal z umnim čebelarjenjem.
Glavar je avtor znamenitega Odgovora na predlog za izboljšanje čebelarstva v cesarsko-kraljevih dednih deželah (1768) in Pogovora o čebeljih rojih (1779). V njima prvi opiše deviško rodnost trotov. Čebelarska zgodovina pa je Glavarju morala priznati tudi prvenstvo v spoznanju koristnosti čebel. »Čeprav lete čebele silno na cvetje in z njega močno nosijo, ga ne poškodujejo, da bi rodilo manj sadja ali zrnja, temveč ga store še rodovitnejšega in izdatnejšega« (Pogovor, odst. 589).
Zapisal (1768 in 1779) je to, kar so vedeli izkušeni gorenjski čebelarji. Namreč, da troti oprašijo matico v zraku. Glavarjevo poznavanje prahe je dopolnil Anton Janša. Ugotovil je, da matico opraši več trotov. Tako je opis prahe matic s troti v zraku postal izviren slovenski prispevek k poznavanju biologije medonosnih čebel.
Glavarjeva pisana beseda zgovorno priča o njegovih prizadevanjih za boljši gmotni in duhovni razvoj podložnikov. Leta 1779 je na podlagi Janševe knjige napisal prvo knjigo in učbenik o čebelarjenju v slovenščini – Pogovor o čebeljih rojih in z njo začel slovensko strokovno in poljudno gospodarsko slovstvo. Odzival se je na prenekatera vprašanja Kranjske kmetijske družbe – ne samo na vprašanje o prahi matice, ampak npr. tudi na vprašanja glede gnojenja, vinogradništva in pšenične snetljivosti. Ob nedeljah in praznikih je vodil brezplačne tečaje čebelarjenja. Leta 1781 je odprl prvo zasebno čebelarsko vrtnarsko šolo na svojem posestvu na Lanšprežu.
Oba znana gorenjska čebelarja Glavar in Janša sta se odločno zoperstavila uveljavljeni praksi morenja čebeljih družin. Anton Janša je gotovo slišal za 13 let starejšega Glavarja, če se že ni z njim osebno srečal. in se mu dal podučiti. Vedeti moramo, da je Anton Janša po očetovi smrti, leta 1752, 14 let opravljal dela vrtnarja v Radovljiški graščini. Pri tem je z velikim veseljem čebelaril. Znano je, da je Glavar vsakemu, “ki je hotel priti do čebel, dal panj. Tako je bila vsa Gorenjska deležna njegovih čebel, katerih število je naraslo na več kot sto panjev”. Zato se ne smemo čuditi, da v Janševih knjigah o čebelah najdemo skoraj popolnoma enake mere panjev kot pri Glavarju.
Peter Pavel Glavar in za njim Anton Janša sta vsak po svojih življenjskih poteh slovenski deželi in svetu pokazala, kako je mogoče s pozornim opazovanjem in z upoštevanjem potreb čebelje družine točiti medeni uspeh. Tega sta drugim nesebično privoščila! Čebelarstvo je z Glavarjem in Janšo postalo pomembna gospodarska panoga.
Danes pa se je čebelarstvo uveljavilo kot primer izjemne človekove simbioze z živaljo – z živaljo, kateri edini ne rečemo, da pogine, ampak umre. Njen pik pa nas boleče opomni, da nismo glavni mi, ampak le del narave/stvarstva.
Spoštovani!
V imenu Ustanove Petra Pavla Glavarja Vam čestitam ob prvem svetovnem dnevu čebel in Vam želim zdrave roje.
Štefan Petkovšek
Komenda, 18. 5. 2018